Zobje, kje so moji zobje?! Kričim brez glasu, v prsih me stiska, premakniti se ne morem niti za ped. Namesto zgornjih sekalcev zeva praznina golih dlesni. Nepopisna groza se utaplja v popolni nemoči. Rinem kvišku, proti gladini zavedanja. Končno se znajdem v limbu polsna. Rjuhe se lepijo od potu, jezik zatava v vse smeri neba. Z olajšanjem odprem oči. Imam zobe, imam jih, sicer malo počene, vse prej kot filmsko bele, a vendar že skoraj pol stoletja svoje. Z nasmehom zagrizem v nov dan.